Kevin Robert Orr – recital

V nedeljo, 10. 7. 2011 je v sklopu poletne šole, ki jo je sam vodil, nastopil dr. Kevin Robert Orr. Izbral je izredno zanimiv program, s katerim je želel predstaviti pregled razvoja glasbe zadnjih treh stoletij, izpostaviti pa je želel nežnost in intimnost zvoka, kar mu je tudi odlično uspelo. Med samimi skladbami je prevzel tudi vlogo moderatorja, saj meni, da lahko beseda pomaga vzpostaviti tesnejšo vez med občinstvom in nastopajočimi in pred izvedbo del na kratko povzel ozadje nastanka posameznih kompozicij, njegove osebne izkušnje z njimi in predvsem njegovo interpretacijo, ker je želel poslušalcem, predvsem tistim, ki se z glasbo in umetnostjo ne srečujejo prav pogosto, ponuditi oporne točke, da bi bolje razumeli njegovo interpretacijo.

V prvi skladbi na sporedu, eni zgodnjih Beethovnovih sonat (Op. 2, št. 3) je tako izpostavil pomen tišine. Pavze je razširil do skrajnosti, obenem pa je bil vedno pazljiv, da ne prekine toka zvoka, tako da je čisto vsaka pavza, kljub odsotnosti zvoka, “zvenela”. Lisztovi “Tre Sonetti del Petrarca” so bili vsekakor višek večera. Kot omenjeno, je pred izvedbo opisal njihov nastanek in izpostavil glavno misel, ki jih povezuje – ljubezen. V teh treh delih je resno prišel do izraza njegov filigran pianissimo, v najrazličnejših barvah in odtenkih.

V drugem delu je kot prvo izvedel “BuMian”, ameriške skladateljice Jennifer Margaret Barker. Skladba “BuMian”, po slovensko “Nespečnost”, je nastala po eni od skladateljičinih poti v Hong Kong. Gre za enostavčno miniaturo, napisano leta 2007, kljub temu pa je napisano v relativno tonalnem slogu in vsebuje veliko elementov impresionizma in romantike. Prav zaradi tega so dela Barkerjeve zelo zaželjena, kajti so za občinstvo zelo “hvaležna”, kajti kljub kompleksni strukturi in gosti teksturi, so zelo jasna in razumljiva. Orr je Koncert zaključil s sonato op. 26, Samuela Barberja. Izrazito je bilo videti nadzor nad celotno skladbo, ki je ključni dejavnik za povezati tako zapleteno kompozicijo in jo predstaviti občinstvu na preprost, razumljiv način. Zanimivo in redko je v živo poslušati to sonato v prvi vrsti, in ne čutiti potrebe po tem, da bi si, zaradi mase zvoka, zamašili ušesa. Orrova interpretacija pa je nedvomno potrdila idejo, ki jo je ves teden predaval udeležencem poletne šole, in sicer, da med grobostjo in glasbo povezave ni.

RP

Foto: Tina Puhar

Print Friendly